Ali je še kje kdo, ki:
- bo verjel v moje izkušnje, znanje, sposobnost, …?
- bi bil te lastnosti pripravljen dodati k svojim kompetencam?
- bi hkrati verjel v mojo dodano vrednost?
- se ne boji bele glave? ????
- je mnenja, da je izkušenost še prednost na trgu?
A, ko se vrata odprejo in sem bil povabljen naprej, se je bilo potrebno odločiti.
V mislih so mi krožila vprašanja in hkrati odgovori na njih:
- Imam izkušnje? Imam.
- Imam znanje? Imam.
- Sem v dobri psihofizični kondiciji? Sem.
- Sem pripravljen na nove izzive? Sem.
- Sem prepričan, da si to želim? Sem.
- Je področje dela pravo? Je.
- Prvi vtis o bodočih sodelavcih na intervjujih? Odličen.
Vsi moji odgovori so pritrdilni. Kaj potem še razmišljam?
Človeka pri menjavi dela spremlja določen strah. Strah pred neznanim. Menjava službe je praviloma en največjih stresov v življenju in glede na to, da že kar nekaj let iščem ustrezno okolje in sem po številnih poizkusih menjave le-tega težko verjel, da tako sploh še obstaja. V podzavest se mi je sama od sebe prikradla misel, da je moj EMŠO že previsok za moderno okolje. Torej področje pereče problematike zaposlitve in življenja po 55 letu.
Pri teh letih po eni strani iščemo možnosti, kako čimprej do zasluženega pokoja, po drugi strani se z vsako novo pokojninsko reformo le-ta malo oddalji. A zakaj bi si sploh želeli v pokoj? Najpogostejši odgovor je: »Da se bom ukvarjal s hobiji za katere danes nimam časa.« Toda ali moramo za ukvarjanje s hobiji res v pokoj in zakaj nam delo ne bi bilo hobi? Namenoma bom v razmišljanju citiral tudi nekatere velikane našega časa, ki so s svojimi izjavami povedali njihove izkušnje na kratek in enostaven način.
Veliko se pogovarjam z različnimi ljudmi, poslovnimi partnerji, znanci, prijatelji,… . Velikokrat pogovor nanese na pomanjkanje časa. Toda ali ga nimamo na voljo vsi enako? 60 minut na uro, 24 ur na dan, 365 dni na leto. Potrebno je samo ravnotežje in seveda nekaj samodiscipline. Tako kot naš organizem potrebuje napor in obremenitev, potrebuje tudi počitek in regeneracijo.
Zato naj namenim par vrstic ravnotežju v življenju in kaj je po mojem mnenju pomembno v povezavi s tem, še posebej, ko je večina naših las na glavi belih. ????
Sem zagovornik teze treh hobijev v življenju, in sicer:
- prvega, ki nam bo prinašal denar za življenje,
- drugega, ki nas bo ohranjal v formi in
- tretjega, ki bo ohranil našo kreativnost.
Za vse tri pa velja, da si moramo glede vsakega postaviti cilje. Brez ciljev ne bomo našli ravnotežja in so zelo pomembni za naše delovanje. Vsi kazalci na instrumentih morajo kazati zeleno območje. Kot v letalu ni dovolj samo, da je dovolj goriva. Za normalno letenje je potrebno še vse kaj drugega in tudi tukaj morajo biti vsi instrumenti v zelenem, da je letalo v zraku v ravnovesju.
Vse tri zgoraj navedene alineje so praktično enako pomembne, a ker se danes vse začne in konča pri denarju, naj se najprej malo poglobim v prvega, ki nam prinese sredstva za naš obstoj in življenje.
Hobi številka 1 – delo, ki nas motivira, ga opravljamo z veseljem in z njim služimo denar.
Kako do denarja? Seveda potrebujemo delo, kjer bomo naš čas, znanje, kompetence in izkušnje zamenjali za določen denar na časovno enoto. Pa ni važno, v kakšnem poslovnem razmerju oz. obliki zaposlitve.
Da bi nam bilo delo res v veselje in bi nas izpolnjevalo, si najprej skušajmo odgovoriti na nekaj pomembnih vprašanj:
- Ali se dovolj dobro poznamo in res vemo, kaj bi radi počeli v življenju, da bo naše delo res hobi in da bomo v nedeljo zvečer komaj čakali, da bo ponedeljek?
- Ali imamo za tovrstno delo znanje, izkušnje, ….?
- Ali znamo navesti pet do deset ključnih besed, ki najbolje opišejo delo, ki bi ga res opravljali z veseljem in nam bi delovni dan prehitro minil? (Branko Đurić – Đuro je pred leti izrekel stavek, ki sem si ga zapomnil za vse večne čase (Ne vem ali je on avtor ali ni, a to v tem trenutku sploh ni pomembno.): »Opravljam delo, ki bi ga z veseljem opravljal tudi brezplačno, če pa mi zanj dobro plačajo, pa je še toliko bolje.« V tem primeru je uspeh zagotovljen.
- Ali poznamo podjetja, s katerimi so naše ključne besede skladne?
Hobi številka 2 – rekreacija
Največkrat pridemo domov iz službe psihično utrujeni, še posebej, če delo opravljamo sede in je telo v bistvu spočito. Posledica tega je slabo spanje, sprehodi do hladilnika, slabi rezultati na tehtnici, pešanje zdravja … .
Ohranjajmo fizično kondicijo, kajti le tako bomo lahko sledili današnjemu tempu življenja in bomo uspešni pri svojem delu. Vrsta rekreacije ni tako pomembna kot njena frekvenca. Izberemo tisto, katero z veseljem izvajamo, kajti le tako z njo ne bomo prenehali. Rekreacija nam zagotavlja, da se bomo posledično tudi fizično in psihično spočili.
Za vpeljavo te navade v svoje življenje običajno potrebujemo 60 do 90 dni. Na začetku ni enostavno, potrebno je veliko volje, da premagamo samega sebe. Najkasneje po 90 dneh ne gre več brez »gibanja«. Telo prevzame način funkcioniranja in zahteva od »duše« akcijo. Preverjeno!
Pozitivne posledice: zmanjšan krvni tlak, zmanjšan nivo holesterola, ITM (indeks telesne teže) se pomika k normalnemu, počasi, a vztrajno, še posebej, če smo poleg gibanja malo pozorni še na prehrano, …
Stranski učinek rekreacije, predvsem individualne (pri teku kolesarjenju, teku, hitri hoji…), pa je, da lahko pridemo do neverjetnih idej. Za tiste, ki radi med gibanjem razmišljate, imejte s seboj telefon in si ideje posnemite, kajti potem rade hitro odtavajo iz glave. Že Nikola Tesla je dejal: »Bodi sam, to je skrivnost izuma; bodi sam, takrat se rodijo ideje.«
Cilj: npr. 30 minut na dan vsaj 60 do 90 dni, potem steče samo. ????
Hobi številka 3 – kreativnost
Pablo Picasso je dejal: »Umetnost počisti iz duše prah vsakdanjega življenja.« Zato ima ukvarjanje s slikarstvom, kiparstvom, glasbo, meditacijo … velik vpliv na delovanje našega organizma. Te dejavnosti so izrednega pomena za našo koncentracijo, fokus, relaksacijo.
Skratka rezervirajmo si nekaj časa na teden, tudi čisto zase.
Cilj: npr. 2x tedensko po dve uri
Za konec današnjega razmišljanja pa še ena dobra misel. Nikoli nismo prestari, da si ne bi mogli postaviti novih ciljev ali sanjati novih sanj.
Zdaj pa nazaj k moji menjavi delovnega okolja.
Vrata so se odprla in povabljen sem bil naprej. Odločitev je bila razmeroma enostavna, zato sem vstopil in »skočil v vodo«.
Moj vstop v Halcom se je zgodil v najboljši možni obliki. Od prvega trenutka se počutim kot, da sem v tem okolju že mesece, ne nekaj tednov oziroma en mesec. Počutim se kot letalo na dirkalni stezi, ki je spoznalo, da obstaja še ena dimenzija ter da lahko vzleti. S tem pa se na široko odprejo nova obzorja in možnosti. Lahko rečem, da sem spet zaživel. Okolje in sodelavci dopuščajo, da pride do izraza moja pripravljenost za delo, moja kreativnost, moja izkušenost in nenazadnje tudi, da za to dobim potrditev. Za le-to sem jim izredno hvaležen in želim, da taki tudi ostanejo.
Občutek imam, da se hitro prilagajam na novo okolje, ga spoznavam in se aktivno vključujem v delo. Torej uživam v delu in v nedeljo nimam problemov z mislijo, da bo jutri potrebno »na delo«. Ne nazadnje pa sem prepričan, da bodo tudi rezultati kmalu vidni.
Tomaž Aberšek